Danilova mešta
Danilo|★★★★★

Bila je posebna priložnost (baje že 12-a), zato sem Urški v koledarček na tisti petkov večer dal opomnik ‘Večerja na skrivni lokaciji’. Vso pot je ugibala kam greva, ob čemer sem se precej zabaval – pa tudi ona je bila bolj navdušena nad izletom v neznano, kot če bi ji že prej napovedal lokacijo. Ko sva zavila proti Škofji Loki, pa ji je bilo takoj jasno, da se vračava v Danilota. Tam smo se znašli že v času Tedna restavracij, vendar smo zaradi napake pri rezervaciji ostali brez mize … Od takrat sem samo čakal prvo pametno priložnost, da se ponovno odpraviva na Gorenjsko in preveriva, če dobre recenzije res držijo. Roko na srce, miru mi ni dala niti njihova dolga vinska karta.

Glede na vse slišano in prebrano so bila pričakovanja visoka.

Nisva veliko razmišljala, privoščila sva si 8 hodni »pokaži kaj znaš« degustacijski meni. Več časa sva pravzaprav namenila vinski karti, ob kateri je težko ostati ravnodušen. Tisti večer sva se odločila za preverjeno Kristančičevo Carolino Belo 2012, ki se je definitivno izkazala za enega od highlightov večera.

Pri Danilotu gre za kombinacijo tradicionalne kuhinje in lokalnih sestavin, ki jih premišljeno zapakirajo v posodobljeno podobo. V tem slogu se je tudi začelo … Po pozdravnem grižljaju v obliki mini hamburgerja z rezino kranjske klobase (lične prezentacije) ter drugem gližljaju kuhane šunke z mariniranim kislim zeljem, sva se pripravila na pojedino. O ja – in pojedina je tudi sledila.

Prijetno naju je presenetil tatar iz gomoljne zelenjave na rateški skuti, ki je bil harmoničen in polnega okusa, piko na i pa so mu dale hrustljave kokice iz ajde. Videz je varal, izgledal je, kot da gre za pravo mesno klasiko. Kul. Dobro. Po prijetni bučni juhi z bučnim karpačom, je sledila opevana loška mešta, ki je ena od ziherc po mojem mnenju. Comfort food razred zase. Ob vsem tem sva seveda vestno praznila Carolino.

Za preklop je sledil sorbet citrusov. Zanimiv, osvežilen. Toliko, da je zbudil najine brbončice pred glavno jedjo. Od nje sva resnici na ljubo pričakovala več – okusa. File eko loškega goveda je bil za odtenek premalo začinjen. Morda je vzrok tičal v izrazitejših in bogatih predhodnih jedeh in sva zato pričakovala nadaljevanje v tem slogu. Kljub temu sva vse pomazala …

Že dodobra sita, sva pričakala še zadnji dve jedi. Ob sladici je Dušan predlagal spremljavo portovca (10 let staran Quinta de Vallado), ki sem ji vestno prikimal. Vsekakor pravilna odločitev. Odlično se je prilegal gostemu čokoladnemu moussu v kombinaciji s sorbetom granatnega jabolka. Pri kombinaciji čokoladnih in sadnih not imam vedno pomislek, kako se bo grenkoba čokolade in kislina sadja povezala v harmoničen okus v ustih – tu so bile skrbi odveč. Od najine mize se je slišalo le zavzeto cmokanje.

Za konec Danilo pretkano zaključi večer z correttom, ki je ubistvu trda kavna krema s šatojem karameliziranega žganja (sicer postrežena v esspresso šalčki, zraven pa priložen domač čokoladni praline). Okus je bil pravi, po dobri kavi, lepo je umiril brbončice in bil odlična popotnica domov.
Top.

loska_mesta

file_losko_govedo

sorbet_granatnega_jabolka

Danilo, 9. 2. 2018
  • Ocena
5

Na kratko

Danilo ne razočara, od profesionalne postrežbe do kakovostnih sestavin, ne kaže da bi pri čemu šparali. Še najmanj pa pri vinski karti, ki je ena od glavnih razlogov zakaj dajeva tako visoko oceno. Če bi pri hrani že našli kakšno pomanjkljvost, pa tej ne gre nič zameriti. Tako sva odšla nadvse zadovoljna in obisk toplo priporočava.
Petka in pika.

Dobro:

  • Tatar gomoljne zelenjave.
  • Loška mešta s črnimi istrskimi tartufi.
  • Čokolada, sorbet granatnega jabolka v kombinaciji s portovcem.
  • Carolina Bela 2012.

Ne tako dobro:

  • File eko loškega goveda z blitvo, rjavo lečo in pirejem.

Jedla:
Urška in Primož